Naša družina je pravkar dobila psa iz organizacije SPCA. Očitno so ji kot standardni postopek namestili identifikacijsko oznako z mikročipom. Odločil sem se, da bom izvedel, za kaj gre. Mikročip uporablja tehnologijo radiofrekvenčne identifikacije (RFID), ki se širi na vse vrste aplikacij. Mikročip za hišne ljubljenčke je pasivna oznaka RFID. To pomeni, da ne uporablja baterije ali notranjega vira energije, zato se ne iztroši in je poceni za izdelavo (manj kot četrtina). Na oznaki je ena od 275 milijard različnih številk, zato jo bodo za vašega hišnega ljubljenčka verjetno še vedno imeli.
Mikročip je velik 12 mm krat 2 mm, kar je malo več kot riževo zrno. Običajno ga usposobljena oseba vbrizga s podkožno iglo brez uporabe anestezije med lopatice. Nekateri sestavni deli so prevlečeni s snovjo, znano kot parilen C, ki spodbuja rast tkivnih vlaken okoli oznake in jo pritrdi na mesto. Izdelana je iz fiziološko sprejemljivih materialov.
Čitalnik RFID oddaja ustrezen radijski signal za skeniranje oznake. Za pošiljanje identifikacijske številke nazaj na bralnik porablja oznaka energijo. Na začetku poslovanja je bila težava nezdružljivost Beta-VHS, vendar lahko sodobni bralniki berejo pri številnih frekvencah. Da bi bil postopek bolj dosleden, je kanadsko združenje za veterinarsko medicino podprlo sistem Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO).
Če se vaš hišni ljubljenček izgubi in (kar je ključnega pomena) je njegova identifikacijska številka registrirana, vas lahko najdejo in ponovno združijo.
Vrata za hišne ljubljenčke, ki se aktivirajo le z identifikacijsko oznako vašega ljubljenčka, so eden od načinov uporabe, kjer se tehnologija mikročipov širi.